Skupaj zmoremo več – Senica, Slovaška
Obisk Slovaške
- dan (23. 10. 2024)
Dan se je začel pred šolo, kjer smo se ob 7:00 zbrali in se s kombijem odpravili na pot. Imeli smo dve postojanki, in sicer obe v Avstriji na počivališču Old timer. Pot je bila dolga, a predvsem zabavna. Končno smo prišli do glavnega mesta Slovaške, ki je Bratislava. Tam smo se dobro najedli in si ogledali razgledno točko na mostu NLP. Seveda po kosilu prija sladica, za katero je v želodcu vedno prostor. Za to je poskrbela bližnja slaščičarna Moja Srdcovka. Po odličnih sladicah smo si nedaleč stran ogledali kip Ćumila, ki predstavlja gospoda, ta pa pri delu leze iz kanalizacije. Po končanem ogledu mesta smo se odpravili do našega štiridnevnega prebivališča. Tam so nas pričakali naši gostitelji s Slovaške. Pripravili so nam dobrodošlico in nam pomagali razpakirati vse v hišo. Izvedeli smo, da na drugi strani ograje okoli hiše gojijo damjake, ki smo jih videli na lastne oči. Dan smo zaključili ob kaminu. Igrali smo veliko iger in se ob tem zelo smejali.
- dan (24. 10. 2024)
Drugi dan na Slovaškem se je začel z zajtrkom. Čakala nas je polurna vožnjo do osnovne šole v Senici. Najprej smo sodelovali na delavnicah, na katerih smo si po skupinah izmišljali zgodbe za noč čarovnic. Za pisanje zgodbe smo uporabljali aplikacijo na računalniku, ki nam je omogočila interaktivno branje zgodbe. To pomeni, da to ni le branje, temveč tudi izbiranje prihodnjih dogodkov. Po končanem delu je šola šoli predstavila svoje okolje. Popeljali so nas na ogled šole in njene okolice, ki vključuje tudi zunanjo učilnico, peščeno odbojkarsko igršče, igrala, vrt, ognjišče, čebelnjak, gasilski poligon in še veliko več. Ena izmed najzanimivejših stvari na šoli je majhna trgovinica s sladkarijami, malico in avtomati. Sledilo je kosilo, po katerem smo se odpravili v muzej. Spoznali smo eno izmed najpomembnejših oseb Slovaške Milana Rastislava Štefánika. Po ogledu muzeja so nas odpeljali na manjši hrib, na katerem smo videli grobnico, v kateri so pokopani Štefánik in še dva letalca iz letala, ki je strmoglavilo. Odpravili smo se na skupno večerjo, zatem pa smo se odpeljali »domov«, kjer smo si organizirali družabni večer talentov.
- dan (25. 10. 2024)
Naš dan se je začel s peko palačink, ampak med pripravo smo se odločili, da bomo raje jedli »šmorn«. Odpeljali smo se do šole, kjer so imeli že pripravljen program. Izrezovali smo ptice iz papirja za nalepke. Ptice smo odnesli in jih prilepili na steklo avtobusne postaje. Namenjene so temu, da se ptice ne zaletijo v steklo, ki ga ne vidijo. Čas za odmor smo namenili kosilu. Nato smo se zbrali v knjižnici, kjer so bili tudi naši gostitelji in so podelili nagrade za pisanje zgodb. Dobile smo možnost, da v šoli pomagamo okraševati za »Halloween« zabavo, kar smo z veseljem sprejele. Ker nam je šolo uspelo predčasno okrasiti, nam je ostalo še nekaj časa, ki smo ga izkoristili za spoznavanje drug drugega. Nedaleč stran je stala kmetija, kamor smo se tudi mi odpravili. Čakalo nas je polurno jahanje, pri katerem smo se sprostili ob hoji ter kratkem kasu konja. Zunaj se je stemnilo in prišel je čas za »Halloween« zabavo v šoli. Vsi strašni v maskah in porisani po obrazu smo se sprehodili okoli šole, kjer so ob poti stale srhljive buče. Lahko priznamo, da ni bilo vse tako smešno, saj je iz grmovja skočil eden izmed njihovih učencev, oblečen v kostum. Po nekaj krikih strahu nam je končno uspelo prehoditi celo pot okoli šole. Kostumi ostalih so bili res zanimivi in izvrstno narejeni. Dan smo končali ob večerji, sledilo pa je spanje.
- dan (26. 10. 2024)
Zbudili smo se na prelep sončen, a hkrati zelo hladen dan. Po zajtrku smo se odpravili na našo prvo dejavnost dneva. Gostiteljem Slovaške smo pomagali pri čiščenju otoka, na katerega imajo dostop le enkrat na leto. Po kratkem intervjuju dveh gostiteljic smo izvedeli, da čistijo otok in pokurijo vse rastline, ki so na otoku zrastle zaradi ptic. Ptice, ki jih poznamo, ne živijo le na drevesih. Veliko različnih ptic ima gnezda bolj pri tleh v kakšnih grmih ali na rastlinah manjše velikosti. Zato s čiščenjem omogočijo takim pticam prebivališče, da jim tiste iz dreves ne zasedejo domov. Nanj imajo možnost priti le enkrat na leto, da se jih ptice ne ustrašijo in ne pobegnejo drugam.
Medtem smo morali poskrbeti tudi za toploto in dobro hrano. Nabrali smo vejice, iz katerih smo zakurili ogenj. Pekli smo hrenovke, penice in veliko več. Uspelo nam je! Otok je bil čist in končno smo se lahko udeležili druge dejavnosti dneva. Ravno na ta dan so imeli v mestu Senica razstavo likovnih del. Poslušali smo zvoke harmonike in si lahko sami prosto ogledali razstavo, na kateri je bilo predstavljenih res veliko različnih in prelepih del. Noči ta dan nismo prespali v »naši hiški«, temveč so nam ponudili možnost prespati v šoli. Tam smo se ob večernem druženju vsi zelo zabavali, saj smo plesali kot nori. Enega izmed plesov so nas naučili gostitelji, bil pa je ples v parih.
Kmalu smo vsi postali lačni. Tudi za to je bilo poskrbljeno. Imeli smo mize, polne tradicionalnih jedi, ki se jih nismo branili poskusiti. Ta večer smo se lahko še bolj spoznali in si pripovedovali zgodbe. Iz telovadnice smo si v razred, v katerem smo preživeli noč, prestavili blazine. Določili smo, kdo bo kje spal, in se za to tudi pripravili. Dan se je zaključil ob igri vampirji, ki je podobna skrivalnicam po šoli z malo drugačnimi pravili igre. Namestili smo se v splane vreče in tako zaključili družabni večer.
- dan (27. 10. 2024)
Dobro jutro ni bilo ravno dobro, saj smo vsi vedeli, da bo kmalu sledilo poslavljanje. Najprej smo se sami pripravili za dan, nato pa smo pospravili blazine in si postregli z zajtrkom. Njihov običaj je, da hrane od kakšnih pomembnih dni ne zavržejo takoj, ampak jo pojedo še za zajtrk. Ura je odbijala še zadnje minute in prišel je čas za odhod. Seveda ni odhoda brez poslavljanja in izvedli smo njihovo skavtsko slovo. Postavili smo se v krog in dvignili desno roko, ki smo jo nato prekrižali čez levo roko. Vsi smo se prijeli za roke in drug drugemu poslali signal. Ko je signal prešel cel krog, smo se, brez da bi se z rokami spustili, zavrteli na zunanjo stran kroga. To pomeni, da tudi če je bilo to naše slovo, bomo še vedno imeli lepe spomine in se drug drugega spominjali v srcih, mogoče pa se bomo spet kdaj videli. Naše solze so dokazale, da ti res lahko nekdo veliko pomeni, čeprav le v nekaj dneh.
Usedli smo se v kombi in v slovo pomahali našim gostiteljem s Slovaške. Po nekaj urah vožnje smo se ustavili še v glavnem mestu Avstrije, na Dunaju. Sprehodili smo se po mestu in si ogledali tako stavbe kot tudi kipe. Tako se je zaključila naša pot z Erasmusovim projektom. Z velikimi nasmeški so nas pričakali starši in še dva dni so poslušali celotno razlago večdnevne poti svojih otrok.
Alja, Gaja, Nika in Tijana
