Skupaj zmoremo več – Senica, Slovaška

Skupaj zmoremo več – Senica, Slovaška

Obisk Slovaške

  1. dan (23. 10. 2024)

Dan se je začel pred šolo, kjer smo se ob 7:00 zbrali in se s kombijem odpravili na pot. Imeli smo dve postojanki, in sicer obe v Avstriji na počivališču Old timer. Pot je bila dolga, a predvsem zabavna. Končno smo prišli do glavnega mesta Slovaške, ki je Bratislava. Tam smo se dobro najedli in si ogledali razgledno točko na mostu NLP. Seveda po kosilu prija sladica, za katero je v želodcu vedno prostor. Za to je poskrbela bližnja slaščičarna Moja Srdcovka. Po odličnih sladicah smo si nedaleč stran ogledali kip Ćumila, ki predstavlja gospoda, ta pa pri delu leze iz kanalizacije. Po končanem ogledu mesta smo se odpravili do našega štiridnevnega prebivališča. Tam so nas pričakali naši gostitelji s Slovaške. Pripravili so nam dobrodošlico in nam pomagali razpakirati vse v hišo. Izvedeli smo, da na drugi strani ograje okoli hiše gojijo damjake, ki smo jih videli na lastne oči. Dan smo zaključili ob kaminu. Igrali smo veliko iger in se ob tem zelo smejali.

  1. dan (24. 10. 2024)

Drugi dan na Slovaškem se je začel z zajtrkom. Čakala nas je polurna vožnjo do osnovne šole v Senici. Najprej smo sodelovali na delavnicah, na katerih smo si po skupinah izmišljali zgodbe za noč čarovnic. Za pisanje zgodbe smo uporabljali aplikacijo na računalniku, ki nam je omogočila interaktivno branje zgodbe. To pomeni, da to ni le branje, temveč tudi izbiranje prihodnjih dogodkov. Po končanem delu je šola šoli predstavila svoje okolje. Popeljali so nas na ogled šole in njene okolice, ki vključuje tudi zunanjo učilnico, peščeno odbojkarsko igršče, igrala, vrt, ognjišče, čebelnjak, gasilski poligon in še veliko več. Ena izmed najzanimivejših stvari na šoli je majhna trgovinica s sladkarijami, malico in  avtomati. Sledilo je kosilo, po katerem smo se odpravili v muzej. Spoznali smo eno izmed najpomembnejših oseb Slovaške Milana Rastislava Štefánika. Po ogledu muzeja so nas odpeljali na manjši hrib, na katerem smo videli grobnico, v kateri so pokopani Štefánik in še dva letalca iz letala, ki je strmoglavilo. Odpravili smo se na skupno večerjo, zatem pa smo se odpeljali »domov«, kjer smo si organizirali družabni večer talentov.

  1. dan (25. 10. 2024)

Naš dan se je začel s peko palačink, ampak med pripravo smo se odločili, da bomo raje jedli »šmorn«. Odpeljali smo se do šole, kjer so imeli že pripravljen program. Izrezovali smo ptice iz papirja za nalepke. Ptice smo odnesli in jih prilepili na steklo avtobusne postaje. Namenjene so temu, da se ptice ne zaletijo v steklo, ki ga ne vidijo. Čas za odmor smo namenili kosilu. Nato smo se zbrali v knjižnici, kjer so bili tudi naši gostitelji in so podelili nagrade za pisanje zgodb. Dobile smo možnost, da v šoli pomagamo okraševati za »Halloween« zabavo, kar smo z veseljem sprejele. Ker nam je šolo uspelo predčasno okrasiti, nam je ostalo še nekaj časa, ki smo ga izkoristili za spoznavanje drug drugega. Nedaleč stran je stala kmetija, kamor smo se tudi mi odpravili. Čakalo nas je polurno jahanje, pri katerem smo se sprostili ob hoji ter kratkem kasu konja. Zunaj se je stemnilo in prišel je čas za »Halloween« zabavo v šoli. Vsi strašni v maskah in porisani po obrazu smo se sprehodili okoli šole, kjer so ob poti stale srhljive buče. Lahko priznamo, da ni bilo vse tako smešno, saj je iz grmovja skočil eden izmed njihovih učencev, oblečen v kostum. Po nekaj krikih strahu nam je končno uspelo prehoditi celo pot okoli šole. Kostumi ostalih so bili res zanimivi in izvrstno narejeni. Dan smo končali ob večerji, sledilo pa je spanje.

  1. dan (26. 10. 2024)

Zbudili smo se na prelep sončen, a hkrati zelo hladen dan. Po zajtrku smo se odpravili na našo prvo dejavnost dneva. Gostiteljem Slovaške smo pomagali pri čiščenju otoka, na katerega imajo dostop le enkrat na leto. Po kratkem intervjuju dveh gostiteljic smo izvedeli, da čistijo otok in pokurijo vse rastline, ki so na otoku zrastle zaradi ptic. Ptice, ki jih poznamo, ne živijo le na drevesih. Veliko različnih ptic ima gnezda bolj pri tleh v kakšnih grmih ali na rastlinah manjše velikosti. Zato s čiščenjem omogočijo takim pticam prebivališče, da jim tiste iz dreves ne zasedejo domov. Nanj imajo možnost  priti le enkrat na leto, da se jih ptice ne ustrašijo in ne pobegnejo drugam.

Medtem smo morali poskrbeti tudi za toploto in dobro hrano. Nabrali smo vejice, iz katerih smo zakurili ogenj. Pekli smo hrenovke, penice in veliko več. Uspelo nam je! Otok je bil čist in končno smo se lahko udeležili druge dejavnosti dneva. Ravno na ta dan so imeli v mestu Senica razstavo likovnih del. Poslušali smo zvoke harmonike in si lahko sami prosto ogledali razstavo, na kateri je bilo predstavljenih res veliko različnih in prelepih del. Noči ta dan nismo prespali v »naši hiški«, temveč so nam ponudili možnost prespati v šoli. Tam smo se ob večernem druženju vsi zelo zabavali, saj smo plesali kot nori. Enega izmed plesov so nas naučili gostitelji, bil pa je ples v parih.

Kmalu smo vsi postali lačni. Tudi za to je bilo poskrbljeno. Imeli smo mize, polne tradicionalnih jedi, ki se jih nismo branili poskusiti. Ta večer smo se lahko še bolj spoznali in si pripovedovali zgodbe. Iz telovadnice smo si v razred, v katerem smo preživeli noč, prestavili blazine. Določili smo, kdo bo kje spal, in se za to tudi pripravili. Dan se je zaključil ob igri vampirji, ki je podobna skrivalnicam po šoli z malo drugačnimi pravili igre. Namestili smo se v splane vreče in tako zaključili družabni večer.

  1. dan (27. 10. 2024)

Dobro jutro ni bilo ravno dobro, saj smo vsi vedeli, da bo kmalu sledilo poslavljanje. Najprej smo se sami pripravili za dan, nato pa smo pospravili blazine in si postregli z zajtrkom. Njihov običaj je, da hrane od kakšnih pomembnih dni ne zavržejo takoj, ampak jo pojedo še za zajtrk. Ura je odbijala še zadnje minute in prišel je čas za odhod. Seveda ni odhoda brez poslavljanja in izvedli smo njihovo skavtsko slovo. Postavili smo se v krog in dvignili desno roko, ki smo jo nato prekrižali čez levo roko. Vsi smo se prijeli za roke in drug drugemu poslali signal. Ko je signal prešel cel krog, smo se, brez da bi se z rokami spustili, zavrteli na zunanjo stran kroga. To pomeni, da tudi če je bilo to naše slovo, bomo še vedno imeli lepe spomine in se drug drugega spominjali v srcih, mogoče pa se bomo spet kdaj videli. Naše solze so dokazale, da ti res lahko nekdo veliko pomeni, čeprav le v nekaj dneh.

Usedli smo se v kombi in v slovo pomahali našim gostiteljem s Slovaške. Po nekaj urah vožnje smo se ustavili še v glavnem mestu Avstrije, na Dunaju. Sprehodili smo se po mestu in si ogledali tako stavbe kot tudi kipe. Tako se je zaključila naša pot z Erasmusovim projektom. Z velikimi nasmeški so nas pričakali starši in še dva dni so poslušali celotno razlago večdnevne poti svojih otrok.

Alja, Gaja, Nika in Tijana

20241025_165859

Slika 1 of 19

»Cesarki lovci« in »Mladina z Bohina« na državno tekmovanje

»Cesarki lovci« in »Mladina z Bohina« na državno tekmovanje

V soboto, 16. novembra 2024, smo se s tremi ekipami  udeležili področnega tekmovanja Mladina in gore, ki ga organizira Mladinska komisija PZS v sodelovanju s planinskimi društvi in osnovnimi šolami. Tekmovanje, kjer so se mladi planinci iz vse Slovenije pomerili v planinskem znanju se je istočasno odvijalo v treh regijah. Mi smo se odpeljali na osnovno šolo v Ihan. Po kratkem kulturnem programu so se tekmovalci odpravili na pisanje testov. Ekipa štirih učencev ima za reševanje testa na voljo 45 minut. Tekmovanje obsega različna področja planinskega delovanja, kot so zgodovina in vrednote planinstva, poznavanje gorskega okolja in narave, orientacija in načrtovanje tur, prva pomoč v gorah in varnost v naravi ter še mnogo več. Po končanem pisanju testa so imeli učenci čas za malico in kratek pohod do cerkve svete Kunigunde na Taboru, kjer smo izvedeli nekaj zanimivosti o zgodovini cerkve in štirih oltarjih v notranjosti. Med tem časom so popravili teste in združili rezultate z vseh regij.

Napočil je čas, ko so začeli z razglasitvijo rezultatov. Napetost je naraščala, dokler nismo izvedeli, da sta dve naši ekipi dosegli izjemen uspeh. Ekipa CESARSKI LOVCI, ki so jo sestavljali Matija Polanc, Matija Rožič, Nace Rožič in Lenart Markič, je zasedla odlično 3. mesto. Tudi ekipa MLADINA Z BOHINA z Manco Ravnik, Ano Rožič, Evo Habjan in Gajo Arh se je izkazala in dosegla 4. mesto, le korak za njimi. Ekipa CVETOČE BOHINJSKE MRAVLJICE – Nika Tancar, Niki Jensterle in Neža Ravnik – je pokazala veliko znanja, a ji je letos še zmanjkalo nekaj točk za uvrstitev na državno tekmovanje.

35. državno tekmovanje bo potekalo v soboto, 18. januarja 2025, v Pirničah. Do takrat imamo čas za nabiranje še več znanja, ki bo mladim planincem zagotovo koristilo za življenje in gibanje v gorah.

Mentorici Katarina Dobravec in Monika Zupanc

IMG_0397

Slika 1 of 7

Projekt Simbioza – obisk Zavoda sv. Martina

Projekt Simbioza – obisk Zavoda sv. Martina

Naši učenci so 11., 12. in 13. novembra obiskali Zavod sv. Martina. V družbi stanovalcev zavoda so pekli piškote, rezali jabolka za krhlje in se igrali družabne igre. Sklenili so nova poznanstva in s tem ustvarili “most”, ki povezuje preteklost in prihodnost – oba v drug drugem najdeta nekaj, kar jima daje novo energijo in smisel.

Simbioza-1

Slika 1 of 11

Tradicionalni slovenski zajtrk, 15.11.2024

Tradicionalni slovenski zajtrk, 15.11.2024

V petek, 15. 11. 2024 smo na šoli, kot že vrsto let, dan pričeli s slovenskim zajtrkom. Tudi tokrat smo imeli na jedilniku lokalna živila: domač črni kruh, med, ekološko maslo, ekološko mleko in jabolka. Zajtrk je letos potekal pod sloganom “Tradicionalni slovenski zajtrk – moj naj zajtrk!” Z učenci smo del oddelčne skupnosti namenili ozaveščanju o prednostih lokalne oziroma slovenske hrane, o naših prehranjevalnih navadah in o zmanjševanju odpadne hrane, ter o pomenu zajtrka. Sodelovali so tudi učenci šolskega radia pod mentorstvom učiteljice Marije Helene Logar. Za vrhunec dneva, pa so poskrbeli mladinski pevski zbor z inštrumentalno spremljavo pod vodstvom učiteljice Marte Volf Trojer, ki so nam zapeli pesem  Čebelar ansambla Lojzeta Slaka.

Maruša Cund

Učenje v gozdu

Učenje v gozdu

V petek, 8. 11. 2024, so imeli tretješolci naravoslovni dan na temo gozda. Najprej so se o gozdu učili s pomočjo knjig in računalnika. Izvedeli so, da lahko drevo doseže tudi do 500 let, če je zdravo. Zanimivo se jim je zdelo tudi, da lahko pri praproti – navadni sladki koreninici okusiš del korenike, če odstraniš zunanjo rjavo plast. In še marsikaj drugega o gozdu so spoznali iz knjig in svetovnega spleta. Potem pa so se odpravili do bližnjega gozda, kjer so raziskovali in pri tem uporabljali vsa svoja čutila. Najbolj všeč jim je bilo, ko so našli deževnika in ga opazovali z lupo. Učenci so bili uspešni pri vseh nalogah, ki so jih izpolnjevali na svežem zraku, čeprav moramo priznati, da jih je že kar malo zeblo v roke. Vseeno so v šolo prišli navdušeni nad malo drugačnim načinom učenja kot smo ga vsakodnevno vajeni.

Učiteljici 3. a in 3. b razreda

Dostopnost